Arhiv

Archive for september 2013

Kriterij vračanje kapitala

september 15, 2013 Komentiraj

Pod vračanjem kapitala razumemo odplačilo kredita oz. odvzem iz premoženja podjetja s strani lastnika za nepodjetniške (zasebne) namene. Plačilni pogoji za vračanje tujega kapitala so običajno določeni glede na znesek (n.pr. cena za pošiljko blaga je 27.498,30 DE; bančni kredit se vrača v desetih polletnih obrokih po 64.500 DE). Za delno financiranje visoko tveganih projektov (n.pr. igranih filmov, raziskovanja rudnih bogastev) se dajejo med drugim posojila brez dogovora o vračanju (non-recourse loans). Če projekt uspe, prejme posojilodajalec delež od dobička, ki ga projekt prinese. Lastnik podjetja (financer z lastnim kapitalom) je sicer enkrat ali večkrat vložil kapital v premoženje podjetja, ne more pa od podjetja zahtevati vračila določenega zneska, temveč mora počakati, da šele likvidacija podjetja pokaže, koliko bo ostalo zanj. Ima pa možnost, da poskuša svoj lastniški delež pri podjetju prodati še pred njegovo likvidacijo. V tem primeru podjetju ne bo odvzet kapital, saj bo zgolj druga oseba (novi individualni trgovec oz. družabnik) zavzel mesto individualnega trgovca oz. družabnika, ki je izstopil. Razmejitev med lastnim in tujim kapitalom je zadostna le ob kriteriju jamstva. Če je financer ob stečajnem postopku ali poravnalnem postopku oz. insolvenčnem postopku v podjetju ali ob likvidaciji podjetja upravičen do terjatev kot upnik, ne da bi predhodno odstopil od vrstnega reda in če njegove terjatve niso uvrščene kot nadomestilo lastnega kapitala, njegov kapital šteje za tuj kapital. Če pa ima v pravnem smislu slabši položaj kot upniki, ki so v insolvenčnem postopku oz. ob likvidaciji privilegirani, njegov (kreditorjev) kapital šteje za lastni kapital, ker z njim dejansko jamči ostalim upnikom (primer: posojilodajalec v okviru sanacije podjetja odstopi od vrstnega reda; kreditor zagotovi kapital, oblikovan na osnovi nekonvertibilnih obveznic, s klavzulo o podreditvi; družabnik odobri svoji družbi posojilo, ki se v finančni krizi kvalificira kot nadomestilo lastnega kapitala). Osnova te definicije lastnega kapitala,12 ki se orientira po jamstvu, je dejstvo, da razmejitev med lastnim in tujim kapitalom služi za oceno bonitete (kreditne sposobnosti) podjetja s stališča (potencialnega) upnika z nepodrejeno terjatvijo. Drugi upnik, ki je svojo terjatev podredil, ve, da je zato v slabši poziciji od ostalih (tudi prihodnjih) upnikov. S tem, da je terjatev podredil, namerava izboljšati boniteto podjetja — dolžnika, predvsem v fazi sanacije, ali pa pridobiti pravico, ki prvotno pripada le lastnikom podjetja (n.pr. pri dobičku za imetnike pravic, ki izhajajo iz nekonvertibilnih obveznic).